Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka je na današnji dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Ljubljani priredil okroglo mizo z naslovom Na poti k spravi. Gostje dogodka so bili nekdanji predsednik republike Borut Pahor, zgodovinar in član vladne komisije za prikrita grobišča dr. Mitja Ferenc ter zgodovinar in član sveta Študijskega centra za narodno spravo dr. Aleš Maver.
Zbrane je uvodoma nagovoril tudi predsednik NSi Matej Tonin, ki je pozdravil dogodek in dejal, da Slovenija potrebuje več soglasja o dogajanju in dogodkih naše polpretekle zgodovine, saj bomo le tako lahko gradili našo skupno prihodnost. Moderatorka okrogle mize Katja Berk Bevc je uvodoma izpostavila znano izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi. Ta pravi, da smo v Sloveniji razvili dva različna pogleda na dogodke v času druge svetovne vojne in po njej, posledično pa imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami.
Slovenija potrebuje več soglasja o dogajanju in dogodkih naše polpretekle zgodovine, saj bomo le tako lahko gradili našo skupno prihodnost.
Borut Pahor je v svoji razpravi dejal, da Slovenci v primerjavi z drugimi narodi v Vzhodni in Srednji Evropi vendarle izstopamo po tem, da smo v 30 letih svoje državnosti postavili nekatere spravne mejnike. Sprava je po njegovem mnenju nekaj, kar moramo negovati tudi v prihodnje in ji dajati novih moči in smisla. Predvsem pa je treba po njegovi oceni mlade razbremeniti starih problemov, saj jih čakajo novi izzivi.
Sprava je nekaj, kar moramo negovati tudi v prihodnje in ji dajati novih moči in smisla. Predvsem pa je treba mlade razbremeniti starih problemov, saj jih čakajo novi izzivi.
Dr. Mitja Ferenc je predstavil delo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in pri tem navedel vrsto težav in ovir, ki so jih bili deležni pri dosedanjem delu. Čeprav je soglašal s tezo, da smo v Sloveniji na področju sprave naredili relativno veliko, pa pogled od blizu razkriva drugačno resnico. Kot je dejal je bilo v treh desetletjih porabljene veliko preveč energije za prepričevanje oblasti, naj omogoči delo in postopke, za katere smo ob spravni slovesnosti 8. julija 1990 v Kočevskem rogu pričakovali, da jih bo država storila in odpravila pietetni, humanitarni in civilizacijski dolg iz preteklosti. Ko so po šokantnem odkritju Hude jame dela z iskanjem in raziskovanjem prikritih grobišč zastala, je dr. Ferenc spomnil na pomemben mejnik, ki ga je predstavljal zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev in je nastal na pobudo NSi in takratne predsednice stranke Ljudmile Novak. Zakon iz leta 2015 je po oceni dr. Ferenca omogočil nadaljevanje dela komisije, najodmevnejši projekt pa je bil zagotovo izkop posmrtnih ostankov več kot 3.400 oseb iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, kjer so dokazano bili pobiti Slovenci. Kakšen odnos ima vlada Roberta Goloba do dela komisije pa pove podatek, da je Komisija za prikrita grobišča že januarja pripravila program dela za letošnje leto, vlada pa ga še do danes ni potrdila …
V treh desetletjih porabljene veliko preveč energije za prepričevanje oblasti, naj omogoči delo in postopke.
Dr. Aleš Maver je spregovoril zlasti o vlogi in prispevku zgodovinske stroke, ko gre za proces slovenske sprave. Kot je dejal, podoba slovenske zgodovine vsekakor ni več primerljiva s tisto, ki je veljala nekako do leta 1987 in je bila še najbolj podobna partizanski lutkovni igrici o Jurčku in treh razbojnikih. Namesto nekdaj monolitne slike se je do danes izkristalizirala bolj kompleksna slika dogajanja med drugo svetovno vojno. Izpostavil je pomembnost popisa žrtev, ki daje podlago za ugotovitev, da je spopad med Slovenci terjal vsaj četrtino vseh žrtev druge svetovne vojne pri nas. Takšna slika pred letom 1987 ni obstajala in zanjo so zaslužni predvsem slovenski zgodovinarji in zgodovinarke. Kljub temu pa dr. Maver opozarja, da se zgodovinska stroka o vseh spoznanjih ni poenotila. Kot je dejal, se mu zdi celo nasprotno – razvoj razumevanja preteklih dogodkov je šel v nasprotno smer, saj je bilo skupnega pogleda na te teme v prvem desetletju slovenske samostojnosti več, kot ga je danes. V zadnjih desetih letih pa se je število tistih področij, ki so spet sporna, celo povečalo. Dr. Maver v tem vidi svojevrsten paradoks, saj so dogodki, imena in usode žrtev bratomornega spopada vedno bolj znani in osvetljeni, zgodovinopisna razpoka pa vedno večja. In tako se danes, po več kot 70 letih, še vedno brez pravega soglasja in jasne ocene vračamo k osnovnemu vprašanju, in sicer, kdo je kriv za izbruh narodne tragedije oz. državljanske vojne na Slovenskem?
Razvoj razumevanja preteklih dogodkov je šel v nasprotno smer, saj je bilo skupnega pogleda na te teme v prvem desetletju slovenske samostojnosti več, kot ga je danes.
Posnetek okrogle mize je na voljo TUKAJ.
Fotogalerija je na voljo TUKAJ.
