Oaza miru, Ljubelj, Slovenija, 26.-27. marec 2010
Razmere za delodajalce niso lahke …
Živimo v času globalne krize, ki je tudi v Sloveniji pustila svoj pečat: 100.000 brezposelnih, gospodarstvo nazaduje, državne blagajne so prazne, bruto družbeni proizvod je enormno padel.
Gospodarstvo se je znašlo v vrtincu posojil, naročila upadajo in posledično podjetja izgubljajo posle. Pritisk na zniževanje stroškov je postal še višji in zviševanje učinkovitosti je postalo nujno. Mnoga podjetja na različne načine poskušajo zniževati stroške in s tem povečati svojo učinkovitost.
Prav tako ne za delavce …
Plače so eden pomembnejših stroškov, zato se prav te pogosto znajdejo na prepihu zniževanja stroškov in povečevanja učinkovitosti. Nekateri zaposleni že tako prejemajo zelo nizke plače, in le-ti so še najbolj ogroženi in občutljivi na vsako, še tako majhno znižanje plače.
Potrebno je videti človeka!Kljub vsem velikim finančnim težavam, v sredi te globalne finančne krize je potrebno prepoznati človeka – zaposlene in njegove družine. Za svoje preživetje potrebujejo sredstva, da si lahko preskrbijo vsaj osnovne življenjske potrebščine. Država predpisuje minimalno plačo, ki naj bi to omogočila. Vendar ali je mogoče z določeno minimalno plačo preživeti in zagotoviti človeku dostojno življenje?
Življenjski stroški so višji kot je minimalna plača, še posebej, če je v družini zaposlena samo ena oseba. Tako stanje je nedopustno, izrazito nemotivacijsko in nesolidarno, saj ustvarja revne zaposlene.
Rešitve?
V Sloveniji so sindikati s protesti »izsilili« precejšen dvig minimalne plače. V socialnem dialogu med državo, sindikati in gospodarstvom do konsenzualne rešitve in dogovorjenega dviga ni prišlo. Sindikati so s protesti pokazali na nevzdržne razmere in prisilili vladno koalicijo, ob izrazitemu nestrinjanju gospodarstva, do enostranskega sprejema dviga omenjene minimalne plače.
Postavlja se vprašanje ali je minimalna plača ter njen dvig prava in modra rešitev? Ali je možno nastalo nesprejemljivo stanje rešiti na drug oz. bolj primeren način? Kako se omenjene problematike lotevajo v državah EU in kaj bi bilo potrebno storiti v prihodnosti? Ali lahko EU prispeva k reševanju nastale problematike, ki je prisotna v vseh državah EU?
Kratko poročilo z dogodka v angleščini.
