Člani strokovnega sveta Inštituta J. E. Kreka zaskrbljeno spremljamo javno polemiko, sproženo po glasovanju poslancev NSi za Zakon o spremembah Zakona o dokumentarnem in arhivskem gradivu ter arhivih. Potem ko smo skrbno pregledali spremenjene zakonske določbe in jih primerjali s prejšnjim stanjem, smo ugotovili, da smer napadov na omenjene poslance in ostrina polemike ne moreta imeti podlage v resnični vsebini sprejetih sprememb, saj te prinašajo večjo odprtost arhivov, ne pa njihovega zapiranja, kakor jim očitajo nekateri sicer dobro poučeni in številni nepoučeni ali zmotno poučeni kritiki. Čeprav se za pojasnjevanje resnične podlage napadov ponuja več bolj ali manj verjetnih razlag, se tu ne mislimo ukvarjati z njimi, temveč želimo dialoško poudariti ali dodati nekaj dejstev o samem zakonu.
1. Zakonu bi bilo mogoče upravičeno očitati neustrezno rabo novega in silno redkega izraza anonimizacija, izpeljanega iz besede anonimen, saj ta pomeni »neimenovan, brezimen« in zato načelno dopušča zmotno domnevo, da bi v arhivskih listinah zakrivali osebna imena udbovskih zasliševalcev ipd. Vendar je v zakonskem besedilu in v razlagah tudi jasno povedano, da bodo zakrivali samo nekatere vrste občutljivih podatkov o lastnostih oseb, največkrat žrtev zasledovanja, preganjanja, zasliševanja, izsiljevanja ipd., medtem ko osebna imena – tako žrtev kot storilcev– ne spadajo med občutljive podatke in zato ne bodo zakrita. Osebe ne bodo omenjane brez imen.
2. Poglavitni razlog za spremembo arhivskega zakona so bili objektivni izzivi in težave, ki jih arhivistom in uporabnikom arhivskega gradiva prinaša digitalizacija, zato se je pripravljanje sprememb začelo že v času prejšnje (desnosredinske) vlade oziroma pod ministrom Žigo Turkom. V takrat ustanovljeni delovni skupini za prenovo zakonskega besedila je imel pomembno vlogo Jože Dežman, bivši direktor Arhiva Slovenije, in tako so v zakonski predlog prišle tudi spremembe 65. člena z določbami, ki jih je on poprej uveljavil v internem pravilniku za večjo odprtost arhivskega gradiva. Nekatere teh določb so bile sicer v zadnjih korakih zakonodajnega postopka deloma spremenjene, vendar ne tako, da bi bila usmeritev v večjo dostopnost arhivskega gradiva »usodno« prizadeta.
3. Zakrivanje občutljivih osebnih podatkov (»anonimizacija«) ne zmanjšuje dostopnosti arhivskega gradiva, temveč jo povečuje. Če si predstavljamo npr. dosje, ki obsega 100 listov, pri tem pa so na 5 listih navedeni občutljivi osebni podatki, je bilo po dosedanji zakonski ureditvi – brez možnosti zakrivanja podatkov – nedostopnih ne le tistih 5 listov, temveč zaradi njih kar ves dosje, tudi tistih 95 listov, ki sploh ne vsebujejo občutljivih podatkov; po novi ureditvi pa je dostopen ves dosje, tj. ne samo 95 »neproblematičnih« listov, temveč tudi tistih 5 »problematičnih«, le da so občutljivi osebni podatki na »problematičnih« listih zakriti. Pa to še ni vse: če uporabnik meni, da bi bili za njegovo vednost zelo pomembni tudi tisti zakriti podatki na 5 listih, lahko prosi arhivsko komisijo za posebno dovoljenje in dosedanja praksa kaže, da komisija taki prošnji skoraj zmeraj ugodi (uporabnik se mora samo zavezati, da občutljivih podatkov ne bo samovoljno objavil). – Kaj je torej večja odprtost arhiva – da dosjeja uporabnik sploh ne bi dobil ali da bi ga dobil brez petih listov s spotakljivimi podatki ali da ga dobi v celoti (skupaj z zakritimi spotakljivimi podatki)? (Zanimivo, da je v javni razpravi o spremembah arhivskega zakona »anonimizacijo« kot metodo za povečanje dostopnosti dokumentov prvi predlagal raziskovalec Roman Leljak).
4. Podobno je mogoče zavrniti celo vrsto drugih očitkov na račun prenovljenega arhivskega zakona, vendar naj tu zadoščata samo še omemba krčenja nabora občutljivih podatkov (stari zakon jih je določal več kakor novi) in mednarodna primerjava. Arhivsko gradivo ni v nobeni državi »popolnoma dostopno«, vsaka predpisuje celo vrsto omejitev bodisi glede vrste občutljivih podatkov, bodisi glede upravičenih uporabnikov arhivskega gradiva, bodisi glede čakalnih dob in organov, pooblaščenih za izdajanje posebnega dovoljenja za dostop do občutljivih podatkov.
Ker se v okviru dejavnosti Zbora za vrednote (sekcije IJEK) zavzemamo za resnico kot temeljno vrednoto, cenimo prizadevanje za večjo dostopnost arhivskega gradiva in izrekamo priznanje poslancem, ki so glasovali za omenjene spremembe arhivskega zakona, saj bo ta raziskovalcem in drugim zainteresiranim kljub uničenju velikega dela gradiva iz polpretekle dobe povečal možnosti za boljše poznanje preteklosti kot pogoja za dolgoročno načrtovanje prihodnosti. Za še lažji in hitrejši dostop do arhivskega gradiva pozdravljamo idejo o pospešitvi digitalizacije pa tudi idejo o pozornem spremljanju praktičnega izvajanja prenovljenega arhivskega zakona, da bi lahko čim prej odkrili in odpravili morebitne skrite pasti.
Arhivska problematika ostaja nedvomno pomembna tema, vendar v tem trenutku ne ključna, saj bi se morali v Sloveniji vsi politični dejavniki osrediniti na iskanje izhoda iz globoke gospodarske in družbene krize. Zato menimo, da je nadaljevanje sedanje polemike brez preverjanja dejanskih učinkov spremenjenega zakona škodljivo, prizadevanje za referendumsko odločanje o njem pa nepotrebno. Za uspešno reševanje težavnih nalog, ki nas čakajo, je potreben strpen dialog in dobro sodelovanje med desnosredinskimi strankami.
Člani strokovnega sveta Inštituta J. E. Kreka:
dr. Janez Dular, dr. Jože Osterc, dr. Bojan Žalec, mag. Cveto Uršič
